Doživeti zgodovino – Usoda otrok; Srečanje s pričami tistega časa:
Seveda je bil tudi Janez Žmavc (94), »oče slovenske tehnologije gradnje cest«, nekoč otrok. Leta 1942, ko je bil star 10 let, je bil med skupino ljudi, ki so jih v okviru tajnih ukrepov nemške okupacijske sile za zatiranje upora proti okupacijskemu režimu aretirali in odpeljali v zbirni taborišče v Celju; med njimi so bili otroci in mladostniki, stari od nekaj mesecev do 18 let. 20. septembra 1942 so jih iz Celja deportirali v posebej urejena taborišča v Nemškem rajhu za »prevzgojo in germanizacijo«, njihove matere pa v koncentracijsko in iztrebljalno taborišče Auschwitz. Janez Žmavc je eden od še živih »ukradenih otrok«.
Po vrnitvi v Slovenijo je opravil maturo, si zgradil priznano kariero na področju cestogradbene tehnologije in dolgo časa predsedoval »Društvu nekdanjih taboriščnikov – ukradenih otrok«, katerega predsedstvo je zdaj prevzela Aleksandra Hribar, sama »hči ukradenega otroka«.
Kako otrok doživlja in preživi takšne razmere? Kako to vpliva na njegovo nadaljnje življenje? Kako to vpliva na njegove lastne otroke in vnuke? Kako človek na tej podlagi gleda na vojne in usodo otrok danes?
Le nekaj vprašanj, ki so jih zastavili Zoja Klara Hrup, Ana Delić, Anja Zupanc Mastnak in Maks Vasle iz Celja v okviru srečanja z Janezom Žamvcem in Aleksandro Hribar, 4. 11. 2026, v Muzeju sodobne zgodovine v Celju. Projekt v okviru pobude »Jugend schreibt« v sodelovanju z časopisom Frankfurter Allgemeine Zeitung/FAZ; pod pokroviteljstvom Mestne občine Celje; vodja projekta/fotografije (c): INSTITUT DISCIMUS LAB.